Omemba: Wang Wei

»Šele ko pridemo v nepopolno tišino gozda, / med pravo listje, otipljiv šelest, / mahovit, mehek, vlažen mrak – / bomo postali podobni mahu in skorji …«

»Nimam nič drugega kot svojo preteklost. Vendar to ni več niti sreča niti ponos: ena sama uganka, tesnoba. Rada bi mu izpulila njegovo resnico. Toda, ali človek lahko zaupa svojemu spominu?«

»Kadar so me vprašali, kakšna je razlika med filmsko in gledališko igro, sem ponavadi odgovoril, da takšna, kot razlika med konzervo in slastno pečenko.«

»Star kmet sem zdaj, požvižgam se na uradni položaj!«